V kolikor se podjetje/naročnik odloči, da bo digitalno transformacijo prepustil zunanjemu izvajalcu, bo pogostokrat v dilemi – ali je sploh mogoče, da celotno digitalno transformacijo prepusti nekomu, ki ni del podjetja in ne pozna najbolj vse interne relacije, probleme, izzive. Je to prednost ali je to bolj slabost? Prav tako se nemalokrat naročnik sreča z izzivom – koga izbrati. Vsekakor ne gre za čisto klasično storitev v obliki – naroči in plačaj – ampak gre za kompleksen projekt, ki bo praviloma trajal daljše časovno obdobje. Pomeni, da bosta morala naročnik in izvajalec med sabo vzpostaviti dolgoročno sodelovanje. Žal bo naročnik komaj skozi projekt lahko pridobil realno oceno, koliko je izvajalec verodostojen v tem, kar je ponujal skozi svoje dosedanje reference, izkušnje, znanje, priporočila. Torej – pri najemanju zunanjih strokovnjakov, ki so v stanju v celoti prevzeti in izvesti projekt digitalne preobrazbe podjetja naročnika, gre za neke vrste »riziko«... Nič večjega, nič manjšega kot pri najemu katerega koli zunanjega izvajalca. Vsekakor se zdi na prvi pogled, da je najbolj optimalno najeti nekoga, ki ima dovolj referenc, je dovolj »velik« in dovolj širok pri naboru projektov; ampak – to dostikrat ni jamstvo, da bo tudi projekt naročnika izveden v skladu z pričakovanji. Še najboljši zunanji svetovalec/izvajalec ne bo mogel narediti kaj dosti, če ne bo sodelovanja podjetja. Žal tukaj logika – »kupi in plačaj = urejeno«, ne bo pomagala. Podjetje bo moralo biti vsekakor prisotno, zaposleni bodo morali izpolniti svoje naloge, vodstvo bo moralo podati svoje cilje in usmeritve. Zunanji izvajalec lahko le projekt izpelje v skladu z dogovorom in skrbi, da se (ob predpostavki, da vsi ostali opravijo svoje naloge) bodo aktivnosti izvrševale v skladu z pričakovanji.
Kje pa so potem prednosti najema zunanjih izvajalcev? Oz. je sploh smiselno najeti zunanjega izvajalca? Da, vsekakor... Običajno prihajajo zunanji izvajalci v podjetje z namenom čimprej in čim lažje priti do končnega cilja. Celotni njihov fokus je usmerjen samo v cilj in zato so ovire, ki ležijo na poti do tega cilja, lažje premostljive. Niso obremenjeni z internimi »težavami« in običajno se zelo elegantno izognejo osebnim odnosom in so »manj razumevajoči« za osebne razlage (v primeru neizpolnjevanja nalog). Vse je podrejeno končnemu cilju.
Zunanji izvajalci prihajajo v podjetje tudi z izredno širokim znanjem in izkušnjami drugih projektov in to dobesedno »gratis« prinesejo v podjetje. Vse kar so spoznali, se naučili in izkusili na drugih projektih, bodo podzavestno prenesli v podjetje in se poskusili izogniti težavam, ki jih je imelo drugo podjetje na podobnih izzivih. Ob tem zunanji izvajalci hkrati tudi poznajo serijo drugih izvajalcev, specialistov za posamezna področja oz. posamezne rešitve. Tukaj bodo znali pomagati in svetovati za izbor najbolj optimalne rešitve in bodo prihranili marsikatero uro/dan in tudi prihranili marsikatero napačno odločitev.
Torej – kaj bi sedaj bila optimalna izbira – notranji ali zunanji izvajalec. Iz naših izkušenj – KOMBINACIJA OBEH. Optimalno bi bilo, če si seveda podjetje to lahko privošči (iz stroškovnega vidika), da se izvede kombinacija obeh izvajalcev. Da se znotraj podjetja poišče dovolj dober kader, ki ima ambicijo speljati projekt digitalizacije, se mu odredi določena pooblastila, preko katerih ima »moč«, da projekt izpelje (in hkrati odgovornost za to), ter, da se poišče ustrezni zunanji izvajalec, ki bo izvršil vlogo ali projektnega vodenja ali svetovanja ali tudi »projektne pisarne«. Le-ta mora biti preverjen na različnih projektih, mora izkazati svojo voljo, da tak projekt vzame resno in ga tudi spelje, mora biti pripravljen na kompromise, upoštevati internega vodjo in predvsem strmeti k končnemu cilju – pomagati pri digitalni preobrazbi podjetja.