Prejšnji teden smo bili prisotni forumu FOMI 2024 – prihodnost slovenske proizvodnje in industrije, kjer smo predstavili vpogled v digitalno transformacijo digitalne tiskarne, kot tipičnega predstavnika MSP – slovenskega proizvodnega podjetja. Izpostavili smo način digitalnega prehoda/transformacije podjetja, ki je zajel vse tri segmente prenove – digitalno, zeleno in človeku prijazno proizvodnjo. Razdelili smo praktično izkušnjo v sami preobrazbi, zagate in izzive, s katerimi smo se srečali ter tudi razdelili izkušnjo iz dobre prakse ter kako se teh izzivov lotiti.
Glede na izredno dobra predavanja in predstavitve različnih tako izvajalcev kot naročnikov, se mi je porodila serija vprašanj, katera bi morali nekoč razjasniti oz. se o njih pogovoriti, če želimo, da bo slovenska proizvodnja resnično zajela vse tri segmente. Ob tem si drznem razdeliti tudi nekaj pomislekov okrog celotne tematike, ki so na eni strani odraz različnih razmišljanj (različnih izvajalcev, naročnikov), hkrati pa tudi odraz dejstva, da so slovenska proizvodna podjetja (govorim o malih in srednjih podjetjih) tu – kjer so. Torej – kaj je tisto, kar bodo podjetja rabila, s čim se bodo srečevala in kaj jih bo »morilo«, če bodo hotela izvesti ta trojni prehod:
1. Ali je UI (umetna inteligenca), ki se danes toliko poudarja, resnično primeren za mala in srednja podjetja: Dejstvo – večina proizvodnih podjetij, sploh manjših še vedno ni prestopila praga osnovne digitaliziranosti svojega poslovanja, saj ne uporablja niti MES sistemov, niti sledi proizvodnemu toku, ne uporablja podatkov iz IoT-jev, niti ne uporablja sistemov za samo planiranje proizvodnje. Torej – kjer je potem zmožnost vpeljave UI v dejansko poslovno in praktično rabo? Iz tega vidika – zelo slabo kaže. Predvidevam, da večina MSP razmišlja še vedno primarno o tem, kako digitalizirati proces proizvodnega toka, kako zagotoviti »papirno« spremljavo, kako izvesti kvalitativni prestop z vidika višanja kvalitete produktov, ne pa tudi iz vidika sledljivosti, optimizacije in prilagodljivosti proizvodnje. Dosti vode bo še moralo preteči, da bo UI vstopil v proizvodne sisteme; večina MSP bo uporabila UI kot »chat gpt/copilot« rešitev za pomoč pri pisanju določenih vsebin, oblikovanju boljših besedil za odgovore na maile in podobno. Ampak – že to je nekaj, a ne?
2. Ali so finančne vzpodbude za MSP pozitivna ali bolj negativna izkušnja? Enostavnega odgovora na to vprašanje ni; Nemci bi temu rekli JAIN – ja in ne. Na eni strani - MSP brez vzpodbud ne bodo zaštartali digitalne, zelene in človeku prijazne preobrazbe, ker jo dejansko pokrivajo iz svojega žepa. Ta strošek, ki še zdaleč ni majhen, bodo potem takem morale vključiti v lastno ceno (beri: prodajno ceno/vrednost produkta/storitve), kar bo povečalo »nekonkurenčnost« v primerjavi z tistimi državami, kjer dajejo zelo velike vzpodbude, da ohranjajo konkurenčnost njihovih proizvodnih podjetij. Pa ne govorim samo o vzpodbudah v obliki »nekaj sto krompirjev«. Govorim o vrednostih, preko katerih bodo lahko podjetja prenovila celovito proizvodnjo – vključujoč celotno opremo, stroje, tudi materiale. Digitalna orodja in oprema (računalniki, telefoni, tablice), so »majhen strošek« proti temu. Na drugi strani pa so vzpodbude, kjer se sredstva subvencionirajo, vzvod, da se višajo cene izvajalcev tovrstnih preobrazb – zavedajoč se, da to podjetnik ne krije iz svojega žepa. Kar posledično pomeni, da se izvajalci tudi bolj »tako-tako« ukvarjajo z takšnimi projekti, ker vedo, da je terminski plan za oddajo projekta »dead-line«, katerega mora naročnik izpolniti – in tukaj potem nemalokrat so naročniki primorani skleniti serijo kompromisov, da je projekt pravočasno oddan. Plus tega – da se nikakor ne morem znebiti občutka, da se pri vseh tovrstnih projektih, ki so subvencionirani, vedno bolj »birokratizirajo« zadeve. Nemalokrat slišim jamranje s strani naročnikov, da enostavno v takšne projekte nočejo iti – ker – je preveč dela z projektom, ker so pogoji, da se projekt pridobi takšni, da se išče vzrok, zakaj se naročnika lahko izloči iz razpisa (iskanje operativnih napak – vejica, pika, …), do tega da so finančni kazalniki za dokazovanje uspešnosti projektov tako zaguljeni, da se podjetja za njih ne upajo zavezati, pa tudi do tega, da si nakopljejo serijo stroškov, ki jih vključijo kot del zahtevka za subvencijo, potem pa se le-te izloči zaradi »x« vzrokov…
3. Ali bodo MSP podjetja lahko resnično izvajala celovito preobrazbo, vključujoč tudi energetsko učinkovito proizvodnjo? Težko… Zelo težko, ker se je naenkrat odprla serija izzivov ali lepše rečeno »front« za MSP, kjer se podjetja soočajo:
Z ohranjanjem konkurenčnosti napram drugim državam (predvsem velikim kitajskim proizvajalcem, ki z nizko ceno in precej dobro ali čedalje višjo kvaliteto prihajajo na EU tržišče)
Z investiranjem v energetsko učinkovito proizvodnjo oz. investiranjem v proizvodne vire, ki bodo nižale stroške energentov; tukaj so najbolj »tepeni« tisti, ki so iz lastnih sredstev investirali v alternativne vire energije (že pred energetsko krizo), sedaj pa so ne morejo pridobiti subvencij, ker imajo ta problem rešen.
Z investiranjem v digitalna orodja in rešitve, ker si s tem vzpostavljajo zasnovo za digitalno preobrazbo
Ker je v seriji proizvodenj enostavno nemogoče ustvariti okolje za delovanje proizvodnje v obliki zelene ali človeku prijazne proizvodnje
Ker mora k temu digitalnemu, zelenemu ter človeku prijaznemu prehodu biti vključena celotna veriga – od izvora do ponora; drugače efekta ne bo oz. eden izmed vseh v verigi lahko »ignorira« cilj in s tem prekine namen celotne prenove
In na koncu – za razmislek in morebitno debato – na okrogli mizi, ki smo jo odprli na FOMI forumu, se mi je porodilo eno ključno vprašanje; le-tega bom sigurno izpostavil na enem izmed naslednjih srečanj/predavanj. Podjetja (vsaj tista, ki so digitalizirala proizvodnje, vzpostavila povezavo med stroji in sistemi) nabirajo mase in mase podatkov, ki se nekje kopičijo in shranjujejo. Seveda – kapacitete podatkovnih nosilcev so čedalje večje pa tudi čedalje cenejše… Ampak – kaj pa bo čez čas s temi podatki. Podatki so aktualni nekaj časa, UI se bo verjetno iz njih nekaj naučila… Kaj pa potem? Kam se bodo vsi ti tera-, zeta- in ne vem še kakšni biti shranjevali? Čemu bo namen le-teh podatkov? Je resnično potrebno za vse večne čase hraniti te silne arhive, kuriti elektriko, vzdrževati naprave in opremo, ter tudi zagotavljati »strokovnjake«, ki bodo to opremo poznali, poznali vsebino podatkov in uporabnost le-teh. NO, o tem – po tem… 😉