Dostikrat smo v zadnjem času premlevali tematiko, kaj je za podjetje boljše - ali da za področje digitalne transformacije izbere enega od zaposlenih in ga opredeli kot "vodjo projekta digitalne transformacije" ali pa enostavno vzame zunanjega strokovnjaka in ga plača, da se le-ta explicitno in samo ukvarja z problemi preobrazbe podjetju. Enostavnega odgovora na to vprašanje seveda ni; ker če bi bil, se o tem ne bi bilo potrebno pogovarjati :)
Vsekakor pa velja dati "na mizo" kar nekaj pro & contra argumentov in preko tega bom poskušal priti do pravega odgovora. Kot najprej - kje so ponavadi problemi z "internimi" vodji projektov.
Preobremenjenost z tekočimi zadevami: dvomim, da ima kdorkoli v podjetju zaposlenega, ki ima toliko "lufta", da bo lahko ob svojem normalnem delu, prevzel še vlogo vodje projekta digitalne transformacije, ki je - verjemite mi na besedo - praktično "full time job". To bo pomenilo, da če nekomu naložite še dodatno tak projekt, bo enostavno delal svoje obstoječe stvari slabše ali jih ne bo opravljal kot je potrebno, ali pa bo projekt vzel z "levo roko". In posledično temu lahko pričakujete tudi takšen rezultat - pisano z levo roko (ne velja za levičarje) :) Če vodji projekta odvzamete del njegovih dnevnih obveznosti, je po mojih izkušnjah tako, kot če bi otroku odvzeli "igračko". Ponavadi sledi temu upor, prepričevanje nadrejenih, da bo zmogel, da vseeno ni to toliko dela in podobno. Rezulat je podoben - leva roka.
Dodatni kader: če vzamete nekoga "od zunaj" in ga zaposlite, boste sicer dobili dodatni kader, ampak - naleteli boste na problem neizkušenosti, "iskanja" pravih rešitev, res boste morali imeti srečno roko, da boste naleteli na nekoga, ki že pozna vsebino, razume vse, kar podjetje potrebuje, ima dovolj "avtonomije", da si upa povedati dejansko svoje mnenje in podobno. Tako, da - moj predlog - ne dajajte na projekt nekoga, ki ni dovolj dobro seznanjen z problematiko, željami, potrebami podjetja, in nima še dovolj kilometrine za sabo, da bi tak projekt sprovedel. Ja, se strinjam - treba je dati mladim priložnost; menim pa, da je projekt digitalne preobrazbe v tem času enostavno prezahteven in ne more mladi, študent, prevzeti vodilne vloge v tem. Lahko pomaga, sodeluje in se kali, ne more pa voditi takšnega projekta.
"Interne afere": ponavadi je interni zaposleni razumevanjoč, in "obremenjen" z razumevanjem vseh internih težav in tegob svojih sodelavcev. Dosti lažje razume - zakaj nekaj ne moremo narediti do naslednje srede, ko je postavljen rok, kot pa nekdo, ki je za to najet od zunaj. Dosti bolj razume, da ima "Maja" težave in ne bo mogla to narediti. Ali pa da je "Branko" pač takšen, da enostavno se mu ne ljubi pisati nekih poročil. Zato je v tem primeru lahko preveč dobro poznavanje internih zadev prej slabost kot prednost. Ker se preveč "razume" in se ponavadi takrat začnejo odnosi, ki ne vodijo v smeri postavljenih ciljev.
(Pre)širok nabor področij: katere bi moral zaposleni poznati. Sama digitalna preobrazba podjetja pokriva praktično vsa področja poslovanja; zahteva pa od vodje transformacije ogromno nekih poznavanj vsebin, ki niso neposredno vezane na samo delovanje podjetja. Tak kader, ki bo digitalizacijo vodil ,mora poznati in informatiko, ustrezne programske in sistemske rešitve, izvajalce, ki bodo pravi za posamezna področja. Poznati mora zakonodajo, standarde; ukvarjati se mora z vsebino poslovanja, razumeti mora cilje, ki jih je postavilo vodstvo, poznati mora projektno vodenje, koordinacijo. Seznanjen mora biti z kadri v podjetju, razumeti mora področje digitalne varnosti in informacijske vplive, ukvarjati se mora z proizvodnjo in razumeti, kaj pomenijo za podjetje nove standardizacije, etc, etc... Skratka - ogromno nekih vzposrednih znanj in razumevanj, da bo vse skupaj teklo v pravi smeri...
Kaj pa pozitivne stvari, ki jih lahko interni vodja projektov prinese v podjetju?
Kot najprej je sigurno pozitivno to, da interni vodja digitalne transformacije pozna podjetje in njegovo "dihanje". Pozna vse dobre strani, pozna tudi težave in razume (v veliki večini primerov) kaj bi bilo potrebno narediti drugače, da bi projekt lahko stekel v pravi smeri. Pozna tudi notranje zmožnosti kadrov. Pozna organiziranost, pozna povezanost oddelkov, njihove vplive na celovitost delovanja podjetja. In točno ve, koga mora "zagnjaviti", če želi, da se stvari obrnejo v pravo smer.
Prav tako je pozitivni dejavnik, da bo vedno vodsto prej zaupalo in tudi "stalo ob strani" notranjemu izvajalcu - vodji, kot pa "najetemu" specialistu. Nekako je zaupanje do zaposlenih (govorim iz obstoječih izkušenj večine projektov, kjer sem sodeloval) VEČJE kot zaupanje do zunanjih strokovnjakov; le-ti si morajo zaupanje šele ustvariti in za to bo potreben čas. Zato je ponavadi sam zagon takšnega projekta hitrejši, če ga vodi interni zaposleni.
Interni vodja projektov ponavadi lažje pride do pravih informacij; oz. bo hitrejši pri pridobivanju dejanskega stanja s strani uporabnikov. Uporabniki v podjetju so ljudje, in nemalokrat lahko zunanjega izvajalca peljejo "čez vodo žejnega". Ga obrnejo v svoj prid, mu "prodajo" marsikaj in v večini primerov zunanjih izvajalec ne more vedeti celotne resnice oz. ne pozna celotnega stanja. Notranjemu sodelavcu tega ne morejo narediti oz. mu naredijo to dosti težje; saj - pozna relacije med njimi, pozna kako kdo počne, kaj počne in ne morejo mu kar tako skriti svojih težav. Zato je priti do pravega stanja na določenih aktivnostih z notranjm izvajalcem dosti lažje.
Kaj pa zunanji izvajalci?
So tu samo prednosti ali je serija slabosti? Kakšna je primerjava z kadrom, ki ga podjetje "rezervira" za projekt iz lastnih virov?
Več o tem - v naslednjem blogu...
Comments