Čas digitalizacije in ena izmed pomembnih prelomnic, povezanih z digitalno preobrazbo podjetja, je tudi aktiviranje dejanskega dela na daljavo. Zakaj dejanskega? Ker se je o delu na daljavo oz. delu od doma govorilo že ves čas, ampak je to bilo nekako v domeni »tujih koorporacij« in rezervirano »samo za določeno branžo« (IT, storitve, ...). Če smo realni, nekako ni bilo »normalno«, da si rekel, da delaš od doma in si zaposlen v enem manjšem slovenskem podjetju (z vsem spoštovanjem do izjem in hkratnim opravičilom, če ste bili izjema). Če smo realni – saj vemo, da smo v kontekstu še vedno nagnjeni k tistemu staremu pregovoru – »daleč od oči – daleč od srca«... Se pravi, če si bil doma, je večina delodajalcev (se še enkrat opravičujem, če sem kogarkoli ocenil napačno) smatrala, da se čohaš po ... in v bistvu ne delaš kaj dosti...
No, letošnje leto je prineslo serijo sprememb. Situacija je prisilila marsikaterega posameznika in tudi marsikatero podjetje, da je enostavno začel gledati na delo od doma popolnoma drugače. Začelo se je zaradi ukrepov, ko enostavno ni bilo fizično možno prihajanje na delo in tudi ni bilo mogoče priti do stranke (za tiste kupce, dobavitelje, ki so cel čas delovali na tem principu). Takoj so se začela aktivirati orodja, v katerih marsikateri niso (nismo) videli kaj dosti uporabne vrednosti, razen kakšnih predstavitev na daljavo ali pogovora na daljavo (Meeting On-line, Zoom, Skype, ...). Ko pa ni bilo drugih opcij, pa je to postalo skoraj lahko rečem – življenjsko pomembno. Z zaprtjem šol pa se je to začelo uporabljati z svetlobno hitrostjo in tako so ta orodja doživela pravi razmah in tudi dobila pravo uporabno vrednost.
Torej – delo od doma je postalo dejstvo in podjetja ga začenjajo res uporabljati in delati preko tega. Pa je takšno delo od doma res popolnoma enako kot delo v pisarni?
Moje osebno mnenje je – tako-tako; na eni strani bi lahko rekli – DA, to je tisto pravo... Po drugi strani pa – bodimo realni in razmislimo... Pustimo zaenkrat ta socialni vidik – druženja s sodelavci, komunikacija znotraj ekip – malce ob strani. Govorim o čistem efektivnem delu, ki ga opraviš kot zaposleni. Verjamem, da je serija pozitivnih stvari. Zaposleni so doma, ne izgubljajo časa z prevozom do podjetja in domov, podjetje ne rabi organizirati malice, stroški ogrevanja, hlajenja so manjši, ne potrebuje pisarn... Tudi kot zaposleni – je lahko takšen način – vau. Lahko sam odločaš o tem, kdaj boš nekaj naredil – razen seveda, ko te vežejo neki roki in imaš najavljene sestanke. Zdaj pa si samo za trenutek zamislimo eno zadevo... To kar je žal bila realnost pri kar nekaterih kolegih, znancih... Poskusiti si predstavljati samo sledeče: Žena in mož delata od doma, živita v trosobnem stanovanju, imata dva šoloobvezna otroka (recimo 10 in 8 let stara)... Vsi delajo dopoldan, otroci na zoomu, starša na teams-ih... Mislim, da je to – misija nemogoče. Efektivnost takšnega dela je – vsaj iz mojega vidika – enaka nič. Pa tudi če postavimo takšnega gospoda, gospo v malo bolj idealno območje; velika nova hiša, otroci so že malce starejši in ne tečnarijo za vsako zadevo, mir v hiši... Ko si doma, imaš popolnoma drugačen pristop do dela. Načeloma si lahko bolj sproščen. Vsakih x časa se ti nekaj »zalušta«. Delaš pol ure, kava... Čez pol ure – še ena kava... Pa kakšen prigrizek... Pa potem si malo lačen in bi šel nekaj čisto tak – pogledat, če je karkoli pametnega v hladilniku... Potem imaš dva on-line sestanka in si načeloma prisiljen, da tam sediš... Takoj, ko se sestanek konča – greš malce pogledat, mogoče celo pripraviš zadeve za kuhanje (če kuha partner oz. po metodi pravičnosti, bi si morala to opravilo itak razdeliti, ker ni fer, da samo kuha eden; problem pa odpade takoj, ko je partner v službi, ti pa si sam doma; verjetno partner pričakuje, da ko pride domov, da dobi nekaj toplega – ker si itak cel dan doma). Vmes imaš sigurno 4 – 5 »nepotrebnih klicev«, ker ljudje vedo, da si pač doma in si lahko privoščijo, da te zmotijo... (govorim o »klic mama« 😊). In tako počasi mine dan... Ker tako nisi uspel narediti vse, kar si načrtoval za ta dan, razmišljaš o tem (sploh zdaj, ko je malce hladneje in te ne vleče ven), da »potegneš« tudi popoldan, zvečer za kakšno uro-dve... Rezultat je tako jasen... Časovno gledano si za računalnikom dosti več, kot si bil prej, efektiven pa si sigurno manj, kot pa bi bil, če bi sedel v podjetju. Ob tem pa je seveda tudi serija prednosti... (pa ne govorim o tem, da ni šefa, ki bi pogledal vsakih toliko časa v pisarno, če je »vse oke«). Sestanki na daljavo (med sodelavci, s strankami) so krajši, in so bolj efektivni. Ni MPS-a... (MPS = mlatenje prazne slame). Ker se nobenemu ne ljubi gledati v ekran, ko ni tiste »topline« ali »adrenalina«, ki je prisoten, ko si z ljudmi, ni direktnega kontakta. Ni klepeta, ni postopanj po hodnikih, kavah... Vse to bi lahko bila neka dobra popotnica za to, da smo bolj efektivni... Vendar – kot sem že omenil prej – doma je toliko več motečih faktorjev, da (vsaj po mojih izkušnjah in pogovorih z določenimi kolegi, sodelavci, ljudmi, ki delajo že nekaj časa na ta način) si vsi nekako želijo, da je takšen način dela – v kombinaciji z fizično prisotnostjo v podjetju. Še vedno šteje fizični stik, še vedno je pomembno, da vidiš človeka v oči, da začutiš, kako diha, kakšna je njegova reakcija... In tega ne bo in ne more nadomestiti nobeno orodje, ki omogoča delo na daljavo. S tem se pa bo verjetno strinjala večina tistih, ki dela direktno z strankami...
Torej, kot neke vrste rezime... Delo na daljavo – DA! Absolutno! Sploh v teh časih... Ampak – z veliko mero »kombinacije« z realnim delom v podjetju... Ker rabimo biti – ne glede na vse – socialna bitja in ljudje...